Nagrada za življensko delo na področju športa
občine Logatec


''... je eden tistih, ki nikoli ne silijo v ospredje. Skromen in predan smučarskim skokom z dušo in telesom, brez katerega si danes ne znamo predstavljati skokov na Logaškem. ''

S smučarskimi skoki se je Viktor spoznal še kot osnovnošolec leta 1964. Kot še nič toliko logaških otrok so tudi njega smučarski skoki popolnoma zastrupili. Kot zelo uspešen tekmovalec je bil leta 1972 sprejet v mladinsko reprezentanco s katero so večkrat tedensko trenirali na Pokljuki in v Planici. Leta 1975 je imel možnost vstopiti v člansko reprezentanco, vendar se je istočasno z odhodom na služenje vojaškega roka odločil, da zaključi svojo tekmovalno pot. Po končani tekmovalni poti je začel delati kot amaterski trener in je svoje bogate izkušnje uspešno prenašal na mlajši rod logaških skakalcev, kateri so bili tisti čas med uspešnejšimi v svojih kategorijah. Ker v športu potrebuješ tudi formalno športno izobrazbo je leta 1981, v takratnem šolskem centru za telesno vzgojo v Ljubljani uspešno opravil izpit za vaditelja smučarskih skokov. Tako je do danes naučil skakati prek 200 otrok, kar je za slovenske razmere ogromno. Po manjši krizi, ko je vsa zadnja generacija odšla v ljubljansko Ilirijo je prav on pred 15 leti poskrbel, da smučarski skoki na logaškem niso propadli. Ker srčni športniki ne pozabijo svojih korenin, je ponovno zavihal rokave in še z ostalimi somišljeniki v začetku devetdesetih let začel pisati novo zgodbo smučarskih skokov na logaškem. Čeprav so za popotnico dobili slabo infrastrukturo, nobene opreme in prazen bančni račun je z veliko volje, iznajdljivosti in odrekanja začel delati načrtno in na dolgi rok. Pridobil je še enega trenerja, za silo so obnovili objekte in zgradili zdravo okolje v katerem še danes trenira več kot 30 otrok. Kjer je volja je tudi pot in tako so prav na njegovo pobudo leta 2000 začeli posodabljati prav vse skakalnice, ki so dobile nove moderne profile, manjše skakalnice pa so tudi na novo preplastili. Skoraj ni delovne akcije na kateri bi manjkal. V vročini, dežju ali hudem mrazu, podnevi, ponoči, ob sobotah in nedeljah je s svojim trudom gradil, kar imamo danes ali kot sam velikokrat pravi, ko se ozre po skakalnicah: '' Kako nam je to sploh uspelo iz nič.''

Kljub temu, da šteje že preko petdeset let še vedno uspešno trenira našo najmlajšo selekcijo, v  klubu  pa opravi še vedno ogromno število prostovoljnih ur v skakalnem centru pod Sekirico.

Težko je z besedami opisati kaj Viki pomeni za naš klub. Vsekakor nam je lahko vsem za zgled kako se s srčno voljo lahko marsikaj naredi iz nič.

HVALA Viki in nasvidenje pod Sekirico.

Fotografije s podelitve in Vikijevega arhiva si lahko ogledate v galeriji.